Paranoid-Zine.com – Az Esm’ (2015) review

Welicoruss je (originalno) sibirska simfonična black metal zasedba, ki pa sedaj že nekaj časa deluje v Pragi. Kljub temu da je njihova osnova temačen simfonični black metal, pa predvsem njihovo vpeljevanje poganstva, mističnosti, narave in ruskih besedil doda velik efekt, ki me spomni na njihove ruske brate Arkono. Piko na i doda tudi izgled, saj so tipičnemu »corpsepaintu« in usnjeni opravi dodali še volčje krzno. Obstajajo od leta 2005, njihova diskografija pa šteje dve demo izdaji, dva EP-ja, en single plošček in dva studijska albuma. Tudi odri, tako festivalski kot klubski, jim niso tuji, z rednim nastopanjem pa so si med poznavalci pagan metal scene ustvarili kar prepoznavno ime.

Na albumu Az Esm’ je dvanajstg komadov, ki skupno štejejo kar dobrih 60 minut. V tej uri boste slišali vse: od borbenih blastov do mističnih klaviatur in kitarskih solaž ter tako clean kot tudi growl vokal. Odlično se sprehajajo na meji med simfoničnim black metalom in pagan metalom ter ju vsake toliko tudi združijo, zato jih enostavno ne morem natančno opredeliti kot black metal zasedbo. Kljub temačnosti je slišati veliko več elementov, ki res spominjajo na Arkono. Tako je tukaj tudi druga ključna točka, in sicer da kljub odlični glasbi ta ni prvič slišana. Morda je tudi to razlog, da jih je publika dokaj hitro odlično sprejela. Eden boljših komadov na albumu je definitivno Sons Of The North. V njem združijo vse elemente, a tudi sama sestava je odlična. Začne se zelo nasičeno in postopoma raste z dodajanjem instrumentov ter vokalov, vse skupaj pa doseže vrhunec v refrenu. Razlog za odličnost je tudi dolžina komada, ki za malenkost preseže štiri minute, medtem ko se vsi ostali komadi »vlečejo« tudi preko šest minut. Za nekatere je to odlično, meni pa pri Welicoruss veliko bolje izpade krajši, a močen komad. Naj namenim še nekaj besed najdaljši stvaritvi, Kharnha, ki se konča malenkost pod sedmimi minutami in je za razliko od ostalih med bolj umirjenimi. Tudi pri tej so uporabili vse svoje sposobnosti, a ko pričakujemo konec komada, je do tega še dobri dve minuti. Ena solaža, druga umirjena solaža, popolna upočasnitev in nato zopet dodatna kitarska in simfonična solaža, ki se preveč vlečeta pred zadnjo, precej nasičeno in zmedeno minuto.

Kljub vsemu definitivno priporočam poslušanje predvsem tistim, ki spremljate pagan metal. Vprašanje je, kako bi bil album všeč poslušalcem black metala, pa vendar zasedba uporabi nekaj elementov, ki bodo pritegnili tudi vas. Poskusiti ni greh.

Original source:
paranoid-zine.com